Do materialne udeležbe pride, kadar je davčni zavezanec redno, neprekinjeno in bistveno vključen v posel. V tem primeru lahko davčni zavezanec označi polje »materialna udeležba« na svojem obrazcu 1040. Zunanji vlagatelj v podjetje verjetno ne sodeluje pri materialnem sodelovanju v poslu, saj subjektu zgolj zagotavlja sredstva. Nasprotno pa se generalni direktor podjetja ukvarja z materialno udeležbo in je aktivno vključen v poljubno število poslovnih odločitev.
Naloge, ki so običajno povezane z vlagateljem, osebe ne izpolnjujejo pogojev za materialno udeležbo. Tako pregled računovodskih izkazov, svetovanje ali spremljanje poslovanja brez kakršnega koli dejavnega sodelovanja v poslu ne zadostujejo. Namesto tega se šteje, da je oseba pasivni vlagatelj.
Ključna razlika med materialno udeležbo in pasivnim vlaganjem je, da lahko pasivni vlagatelj pasivne izgube dejavnosti odšteje le od dohodka pasivne dejavnosti. Prihodki od pasivne dejavnosti so prihodki od finančnih naložb, kadar oseba ni dejavno vključena v posel. Rezultat tega razlikovanja je, da pasivne izgube, ki presega znesek pasivnega dohodka, ni mogoče uporabiti kot odbitek do poznejšega davčnega leta, v katerem je na voljo več pasivnih dohodkov, ki se lahko uporabijo kot nadomestilo.
Davčna uprava je določila več meril, s katerimi lahko davkoplačevalec ugotovi, ali je materialno sodeloval v poslu. Nekateri od teh meril so:
Davčni zavezanec je v davčnem letu v podjetju delal najmanj 500 ur; ali
Davčni zavezanec je v dejavnosti opravil skoraj vsa dela; ali
Davčni zavezanec je v dejavnosti delal več kot 100 ur in nihče drug ni delal več ur; ali
Davčni zavezanec je dejavno sodeloval v dejavnosti v vseh 5 zadnjih 10 letih.
Manj verjetno je, da bo IRS dovolila zahtevek za materialno udeležbo, če davčni zavezanec živi precej oddaljen od kraja dela ali če nadzira številna podjetja ali naložbe ali če mu podjetje ni povrnilo škode.
