Potreba po skupnem plačniku
Kadar ima matična družba v lasti več hčerinskih družb, lahko družba kot celota plača več davkov na izplačane plače, kot je nujno potrebno. Ta položaj nastane, ko zaposleni v eni podružnici svojo službo preusmerijo v drugo hčerinsko družbo. Vsakič, ko se to zgodi, se uradna osnova plače za zaposlenega pri novem zaposlovalcu začne od nič. Ker obstaja zgornja meja plače davka na socialno varnost, to pomeni, da lahko podjetje kot celota usklajuje davke na socialno varnost na plače zaposlenega v eni hčerinski družbi in nato znova v drugi hčerinski družbi za znesek, ki kumulativno presega plačo pokrovček. To ni vprašanje, če je skupno letno nadomestilo zaposlenega manjše od letne zgornje meje plač. Če pa bo zaposleni visoko kompenziran, bo plačan pretiran znesek davkov na socialno varnost.
Ista težava se pojavlja tudi pri zveznih davkih za brezposelnost (FUTA). Ker je zgornja meja plač pri družbi FUTA tako nizka, bo v bistvu vsak zaposleni, ki bo prestopil v drugo hčerinsko družbo, podvojil davek, četudi ne bo prejel visoke odškodnine.
Zaposleni lahko pri vladi zaprosijo za vrnitev dvojnikov davčnih nakazil. Vendar to ne velja za delodajalce; ko nakažejo ustrezen delež davka na izplačane plače, ti davki za vedno izginejo.
Skupno pravilo plačnika
Rešitev je običajno pravilo plačnika . Pravilo določa, da mora nadrejeni subjekt izračunati davke na izplačane plače za te potujoče zaposlene, kot da bi imel enega delodajalca v celotnem koledarskem letu. V ta namen matična družba enega od subjektov, ki jih nadzira, imenuje za plačnika vseh zaposlenih. Določeni subjekt ima tudi nalogo vodenja vseh evidenc plač. Pravilo dovoljuje, da imenovani subjekt izda posameznemu konsolidiranemu plačilu vsakemu zaposlenemu ali izda več plačil, pri čemer vsak ček črpa na računu, ki ga nadzorujejo hčerinske družbe, v katerih zaposleni dejansko delajo. Dve drugi točki, povezani s skupnim konceptom plačnika, sta:
Imenovani skupni plačnik je odgovoren za nakazilo vseh davkov na izplačane plače.
Hčerinske družbe, vključene v dogovor, ostajajo solidarno odgovorne za svoje deleže vseh davkov na izplačane plače, ki naj bi jih nakazal skupni plačnik.
Skupno pravilo plačnika velja le v naslednjih okoliščinah:
Stranke, ki nakazujejo davke, morajo biti povezane. To pomeni, da je bodisi eno podjetje v lasti vsaj polovico zalog drugih subjektov ali pa je vsaj trideset odstotkov zaposlenih v enem subjektu hkrati zaposlenih v drugem subjektu, ali pa je vsaj polovica uradnikov enega subjekta tudi uradniki drugega subjekta.
Če podjetje ne izda delnic, mora biti vsaj polovica upravnega odbora enega podjetja v upravnem odboru drugega podjetja.
Plačila zaposlenim mora izvesti samo ena pravna oseba. To pomeni, da je treba funkcijo obračuna plač konsolidirati med združenimi enotami za namene plačila.
Ta koncept se lahko uporablja tudi za zaposlene v prevzetem podjetju. Plače, ki jih izplača prevzeto podjetje, se dodajo plačni osnovi, ki jo nato ohranja skupni subjekt, ki upravlja plače. Vendar pravilo velja na ta način le, če je prevzemnik pridobil vsa sredstva prevzetega podjetja.
