Provizija je provizija, ki jo podjetje plača prodajalcu v zameno za njegove storitve pri omogočanju, nadzoru ali dokončanju prodaje. Provizija lahko temelji na pavšalnem dogovoru o proviziji ali (bolj pogosto) kot odstotek ustvarjenega prihodka. Manj pogoste strukture provizij temeljijo na bruto marži ali neto dohodku, ustvarjenem s prodajo; te strukture so običajno manj uporabljene, saj jih je težje izračunati. Provizijo lahko zasluži zaposleni ali zunanji prodajalec ali subjekt.
V skladu z računovodstvom na podlagi nastanka poslovnega dogodka bi morali evidentirati strošek in pobotajočo obveznost za provizijo v istem obdobju, ko beležite prodajo, ki jo je ustvaril prodajalec, in ko lahko izračunate znesek provizije. To je bremenitev računa za provizije in dobroimetje na račun za provizijo (ki je običajno razvrščena kot kratkoročna obveznost, razen v primerih, ko pričakujete, da boste provizijo plačali v več kot enem letu).
Pri računovodstvu denarnih sredstev bi morali plačati provizijo, ko je ta plačana, tako da je na gotovinskem računu dobropis, na računu stroškov provizije pa bremenitev.
Stroške provizije lahko razvrstite kot del stroškov prodanega blaga, saj so neposredno povezani s prodajo blaga ali storitev. Prav tako je sprejemljivo, da ga uvrstimo med stroške prodajnega oddelka.
Če delavec prejme provizijo, potem podjetje zadrži davek od dohodka na znesek provizije, plačane zaposlenemu. Če oseba, ki prejme provizijo, ni zaposlena, potem ta provizijo šteje za prihodek in lahko plača davke, če iz tega izhaja dobiček.
Primer stroškov Komisije
Fred Smith prodaja pripomoček za ABC International v vrednosti 1000 USD. V skladu s pogodbo o proviziji prejme petodstotno provizijo od prihodkov, ustvarjenih s transakcijo, in bo izplačana 15. dne v naslednjem mesecu. Na koncu obračunskega obdobja, v katerem g. Smith ustvari prodajo, ABC ustvari naslednji vnos, da evidentira svojo odgovornost za provizijo:
