Načelo popolnega razkritja navaja, da je treba v računovodske izkaze podjetja vključiti vse informacije, ki bi vplivale na bralčevo razumevanje teh izkazov. Razlaga tega načela je zelo obsojajoča, saj je količina informacij, ki jih je mogoče zagotoviti, potencialno velika. Da bi zmanjšali obseg razkritja, je običajno, da se razkrijejo samo informacije o dogodkih, ki bi lahko pomembno vplivali na finančni položaj ali finančne rezultate podjetja.
To razkritje lahko vključuje postavke, ki jih še ni mogoče natančno količinsko opredeliti, na primer prisotnost spora z državnim subjektom glede davčnega položaja ali izid obstoječe tožbe. Popolno razkritje pomeni tudi, da morate vedno poročati o obstoječih računovodskih usmeritvah, pa tudi o vseh spremembah teh usmeritev (na primer sprememba metode vrednotenja sredstev) iz usmeritev, navedenih v računovodskih izkazih za predhodno obdobje.
Nekaj primerov popolnega razkritja vključuje naslednje:
Narava in utemeljitev spremembe računovodskega načela
Narava nedenarne transakcije
Narava odnosa s povezano osebo, s katero ima podjetje pomemben obseg transakcij
Znesek obremenjenega premoženja
Znesek materialne izgube, ki je posledica nižje cene ali tržnega pravila
Opis obveznosti upokojitve sredstev
Dejstva in okoliščine, ki povzročajo oslabitev dobrega imena
Te informacije lahko vključite na različna mesta v računovodskih izkazih, na primer v opise postavk v izkazu poslovnega izida ali v bilanci stanja ali v priloženih razkritjih.
Pojma popolnega razkritja običajno ne upoštevamo pri interno ustvarjenih računovodskih izkazih, kjer bo poslovodstvo morda želelo le prebrati računovodske izkaze "brez kosti".
Podobni pogoji
Načelo popolnega razkritja je znano tudi kot načelo razkritja.
