Obrestno tveganje je možnost, da se vrednost naložbe zmanjša zaradi nepričakovane spremembe obrestnih mer. To tveganje je najpogosteje povezano z naložbo v obveznice s fiksno obrestno mero. Ko se obrestne mere dvignejo, tržna vrednost obveznice upada, saj je obrestna mera, ki se plačuje za obveznico, zdaj nižja glede na trenutno tržno obrestno mero. Posledično bodo vlagatelji manj nagnjeni k nakupu obveznice; ker povpraševanje upada, pada tudi tržna cena obveznice. To pomeni, da bi vlagatelj, ki ima takšno obveznico, izgubil kapital. Izguba je nerealizirana, dokler se vlagatelj odloči, da bo še naprej držal obveznico, in bo realizirana, ko bo obveznica prodana ali bo dosegla datum zapadlosti.
Kratkoročnejše obveznice imajo nižje obrestno tveganje, saj obstaja krajše obdobje, v katerem lahko spremembe obrestnih mer negativno vplivajo na obveznice. Nasprotno pa obstaja večje tveganje obrestnih mer, povezanih z dolgoročnejšimi obveznicami, saj lahko v mnogih letih pride do neugodnih nihanj obrestnih mer. Ker imajo dolgoročne obveznice z njimi večje tveganje obrestnih mer, je njihova pričakovana donosnost običajno višja od obrestne mere za kratkoročne obveznice, ki je znana kot premija za zapadlost.
Kadar ima obveznica višjo stopnjo obrestnega tveganja, bo njena cena bolj nihala, če se bo obrestna mera negativno spremenila.
Tveganje obrestnih mer je mogoče ublažiti bodisi z diverzifikacijo naložb v široko mešanico tipov vrednostnih papirjev bodisi z varovanjem pred tveganji. V slednjem primeru lahko vlagatelj sklene pogodbo o zamenjavi obrestne mere s tretjo osebo, s čimer se tveganje nihanja obrestne mere razbremeni na drugo stran.
