Računovodstvo po pošteni vrednosti uporablja sedanje tržne vrednosti kot osnovo za pripoznavanje določenih sredstev in obveznosti. Poštena vrednost je ocenjena cena, po kateri je mogoče sredstvo prodati ali obveznost poravnati v urejenem poslu tretji osebi pod trenutnimi tržnimi pogoji. Ta opredelitev vključuje naslednje pojme:
Trenutne tržne razmere . Izpeljava poštene vrednosti bi morala temeljiti na tržnih pogojih na datum merjenja in ne na transakciji, ki se je zgodila na nek zgodnejši datum.
Namen . Namen imetnika sredstva ali obveznosti, da ga bo še naprej imel, ni pomemben za merjenje poštene vrednosti. Takšen namen bi sicer lahko spremenil izmerjeno pošteno vrednost. Če je na primer sredstvo namenjeno takojšnji prodaji, bi lahko sklepali, da sproži hitro prodajo, kar lahko povzroči nižjo prodajno ceno.
Urejena transakcija . Pošteno vrednost je treba določiti na podlagi urejene transakcije, ki sklepa transakcijo, kadar ni nepotrebnega pritiska na prodajo, kot je to v primeru likvidacije podjetja.
Tretja oseba . Pošteno vrednost je treba določiti na podlagi domnevne prodaje podjetju, ki ni korporacijski insajder ali je kakor koli povezano s prodajalcem. V nasprotnem primeru lahko transakcija s povezano osebo izkrivi plačano ceno.
Idealno določanje poštene vrednosti temelji na cenah, ponujenih na delujočem trgu. Delujoči trg je tisti, na katerem je dovolj velik obseg transakcij, da se lahko zagotovijo stalne informacije o cenah. Prav tako bi moral biti trg, iz katerega izhaja poštena vrednost, glavni trg sredstva ali obveznosti, saj bi večji obseg transakcij, povezan s tem trgom, verjetno vodil do najboljših cen za prodajalca. Predpostavlja se, da je glavni trg trg, na katerem podjetje običajno proda zadevno vrsto sredstva ali poravna obveznosti.
V okviru računovodstva poštene vrednosti je za določanje poštenih vrednosti dovoljenih več splošnih pristopov, ki so:
Tržni pristop . Uporablja cene, povezane z dejanskimi tržnimi transakcijami za podobna ali enaka sredstva in obveznosti, da izbere pošteno vrednost. Na primer, cene lastniških vrednostnih papirjev je mogoče dobiti na nacionalni borzi, na kateri se ti vrednostni papirji redno kupujejo in prodajajo.
Dohodkovni pristop . Ocene prihodnjih denarnih tokov ali dobičkov, prilagojenih z diskontno stopnjo, ki predstavlja časovno vrednost denarja in tveganje, da denarni tokovi ne bodo doseženi, uporablja za izpeljavo diskontirane sedanje vrednosti. Alternativni način za vključitev tveganja v ta pristop je razvoj verjetnostno tehtanega povprečja nabora možnih prihodnjih denarnih tokov.
Stroškovni pristop . Uporabi ocenjene stroške za nadomestitev sredstva, prilagojene zastarelosti obstoječega sredstva.
GAAP zagotavlja hierarhijo virov informacij, ki segajo od 1. stopnje (najboljše) do 3. stopnje (najslabše). Splošni namen teh ravni informacij je usmeriti računovodjo skozi vrsto alternativ vrednotenja, pri čemer so prednostne rešitve, ki so bližje stopnji 1, pred stopnjo 3. Značilnosti treh ravni so naslednje:
1. stopnja . To je navedena cena za enak izdelek na delujočem trgu na datum merjenja. To je najbolj zanesljiv dokaz poštene vrednosti in ga je treba uporabljati, kadar so na voljo te informacije. Kadar obstaja razpon ponudbe in povpraševanja, uporabite ceno, ki je najbolj reprezentativna za pošteno vrednost sredstva ali obveznosti. To lahko pomeni uporabo ponudbene cene za vrednotenje sredstva in izklicne cene za obveznost. Ko prilagodite kotirano ceno 1. stopnje, to samodejno premakne rezultat na nižjo raven.
2. stopnja . To so neposredno ali posredno opazni vložki, ki niso navedene cene. Primer vložka 2. stopnje je večkratnik vrednotenja poslovne enote, ki temelji na prodaji primerljivih subjektov. Ta opredelitev vključuje cene sredstev ali obveznosti, ki so (s krepko označenimi ključnimi elementi):
Za podobne izdelke na aktivnih trgih; ali
Za enake ali podobne izdelke na neaktivnih trgih; ali
Za vložke, ki niso kotirane cene, kot so kreditna tveganja, zamudne mere in obrestne mere; ali
Za vložke, ki izhajajo iz korelacije z opaznimi tržnimi podatki.
3. stopnja . To je neopazen vložek. Vključuje lahko lastne podatke podjetja, prilagojene drugim razumno dostopnim informacijam. Primeri vložka 3. stopnje so notranje ustvarjena finančna napoved in cene, vsebovane v ponujeni ponudbeni ponudbi.
Te tri ravni so znane kot hierarhija poštene vrednosti. Upoštevajte, da se te tri ravni uporabljajo samo za izbiro vložkov v tehnike vrednotenja (na primer tržni pristop). Ravni se ne uporabljajo za neposredno ustvarjanje poštenih vrednosti sredstev ali obveznosti.
