Finance

Sistem stroškovnih procesov

Sistem stroškovnega postopka kopiči stroške, kadar se proizvaja veliko število enakih enot. V teh razmerah je najučinkoviteje kopičiti stroške na skupni ravni za veliko serijo izdelkov in jih nato razporediti na posamezne proizvedene enote. Predpostavlja se, da so stroški posamezne enote enaki stroškom katere koli druge enote, zato ni treba slediti informacijam na ravni posamezne enote. Klasičen primer stroškovnega okolja je rafinerija nafte, kjer je nemogoče slediti stroškom določene enote nafte, ko se premika skozi rafinerijo.

Sistem stroškovnega postopka zbira stroške in jih dodeli na koncu obračunskega obdobja. Na zelo poenostavljeni ravni je postopek:

  • Neposredni materiali . S sistemom periodičnega ali stalnega inventarja določimo količino uporabljenega materiala v obdobju. Nato izračunamo število enot, ki so se začele in dokončale v obdobju, pa tudi število enot, ki so se začele, vendar niso bile dokončane (enote v obdelavi). Na splošno predpostavljamo, da so materiali dodani na začetku proizvodnega procesa, kar pomeni, da je enota v postopku enaka dokončani enoti z vidika dodelitve materialnih stroškov. Nato določimo količino uporabljenih neposrednih materialov na podlagi celotne in delno proizvedene enote.

  • Neposredno delo . Delo se v celotnem proizvodnem procesu kopiči v enotah, zato ga je težje upoštevati kot neposredne materiale. V tem primeru ocenimo povprečno stopnjo dokončanosti vseh delovnih enot in na podlagi tega odstotka določimo standardne neposredne stroške dela. Prav tako dodelimo celotne standardne stroške dela vsem enotam, ki so bile začete in dokončane v obdobju. Če obstaja razlika med dejanskimi neposrednimi stroški dela in zneskom, zaračunanim proizvodnji v obdobju, se lahko razlika zaračuna stroškom prodanega ali razdeljenega blaga med proizvedenimi enotami.

  • Nad glavo . Režijski stroški se dodelijo na način, podoben tistemu, ki je bil pravkar opisan za neposredno delo, kjer ocenjujemo povprečno stopnjo dokončanosti vseh delovnih enot in na podlagi tega odstotka dodelimo standardni znesek režijskih stroškov. Nato dodelimo celoten standardni znesek režijskih stroškov za vse enote, ki so bile začete in dokončane v obdobju. Tako kot pri neposrednem delu, se vsaka razlika med dejanskimi splošnimi stroški in zneskom, zaračunanim proizvodnji v obdobju, prišteje k stroškom prodanega blaga ali pa se porazdeli med proizvedene enote.

Stroški, ki se dodelijo enotam, ki so proizvedene ali v postopku, se evidentirajo v računu sredstev zaloge, kjer se pojavijo v bilanci stanja. Ko se blago sčasoma proda, se stroški preusmerijo na račun stroškov prodanega blaga, kjer se pojavijo v izkazu poslovnega izida.

Alternativni sistemi

Če se sistem obračuna stroškov stroškov ne ujema s sistemi obračunavanja stroškov podjetja, sta na voljo dva druga sistema, ki bi se morda bolje prilegala. Sistem za izračun stroškov dela je zasnovan tako, da zbira stroške bodisi za posamezne enote bodisi za majhne proizvodne serije. Druga možnost je hibridni sistem obračunavanja stroškov, pri katerem se izračun stroškov uporablja del časa, izračun stroškov dela pa v preostalem času; najbolje deluje v proizvodnih okoljih, kjer je del proizvodnje v velikih serijah, drugi delovni koraki pa vključujejo delo, ki je značilno za posamezne enote.

$config[zx-auto] not found$config[zx-overlay] not found