Metoda polnih stroškov je metoda računovodstva stroškov, ki se uporablja v naftni in plinski industriji. Po tej metodi se vsi stroški pridobivanja, raziskovanja in razvoja nepremičnin seštejejo in kapitalizirajo v skupino stroškov po vsej državi. Ta uporaba velikih začetnic se izvede, ne glede na to, ali se vrtina šteje za uspešno.
Ti stroški se nato obračunajo na stroške s sistemom enote proizvodnje, ki temelji na dokazanih zalogah nafte in plina. Če se pričakuje, da se bo tok pričakovanih denarnih tokov iz projekta zmanjšal bodisi zaradi zmanjšanja ocenjenih rezerv bodisi zaradi upada tržne cene zadevnega blaga, potem bo celoten sklop stroškov, povezan s tem projektom, oslabljen. Če je tako, se znesek oslabitve hkrati pripiše odhodkom.
Po metodi polnih stroškov je podjetje bolj dovzetno za velike negotovinske stroške, kadar koli zgoraj navedeni dejavniki povzročijo pričakovani padec denarnega toka. Dokler ne pride do oslabitve, se lahko zdi, da je poročana raven dobička izredno visoka, saj je pripoznavanje stroškov za toliko stroškov preloženo na prihodnji datum. Potreba po rednih pregledih oslabitve prav tako povečuje računovodske stroške, povezane s to metodo.
Konservativnejši pristop je metoda uspešnih prizadevanj, pri kateri se stroški raziskovanja kapitalizirajo le, če je vrtina uspešna. Če se vrtina ne šteje za uspešno, se s tem povezani stroški bremenijo za stroške. Manj verjetno je, da bo metoda uspešnih prizadevanj povzročila velike nedenarne stroške, saj so usredstveni stroški, ki bi lahko bili oslabljeni, manjši kot pri metodi polnih stroškov.
Nobena od teh metod ne kapitalizira stroškov režijskih stroškov podjetja ali tekočih proizvodnih dejavnosti.
