Optimalna kapitalska struktura podjetja je mešanica dolžniškega in lastniškega financiranja, ki zmanjša tehtane povprečne stroške kapitala, hkrati pa poveča tržno vrednost. Dolžniško financiranje je cenejše od lastniškega, saj so odhodki za obresti, povezani z dolgom, davčno priznani, medtem ko izplačila dividend niso davčno priznana. Ta razlika v stroških ne pomeni, da bi morala biti optimalna struktura kapitala v celoti sestavljena iz dolga, saj prevelik znesek dolga poveča tveganje za bankrot, kar znižuje tržno vrednost podjetja. Namesto tega optimalna struktura vključuje mešanico nižjih stroškov dolga in zadostnega zneska dražjih lastniških virov, da ublaži tveganje, da dolga ne bo mogel vrniti. Morda bo težko najti natančno točko optimizacije,zato menedžerji ponavadi poskušajo delovati v okviru različnih vrednosti.
Če ima podjetje zelo spremenljive denarne tokove, je manj sposobno vrniti neporavnani dolg. V teh razmerah bo optimalna struktura kapitala verjetno vsebovala zelo malo dolga in veliko lastniškega kapitala. Nasprotno pa, če ima podjetje enakomerne in dosledne denarne tokove, potem lahko prenese veliko večjo obremenitev dolga; posledična optimalna struktura kapitala vsebuje veliko večji odstotek dolga.
Struktura kapitala se običajno meri z razmerjem med dolgom in kapitalom. Razmerje se običajno nariše na trendno črto, da se vidi, kako se spreminja skozi čas. Primerjamo ga lahko tudi z enakim razmerjem za druga podjetja v isti panogi, da ugotovimo, ali uprava podjetja v svoji kapitalski strukturi uporablja nenavaden dolg. Poslovodstvo lahko od investicijske skupnosti prejme tudi signale glede dojemanja njegove kapitalske strukture na trgu; to je lahko v obliki naraščajočih obrestnih mer za novi dolg, kadar vlagatelji menijo, da postaja struktura kapitala preveč neuravnotežena v korist dolga.
